Univerze morajo pripomoči v boju proti neenakosti

Obstajajo tehtni dokazi, ki kažejo, kako množična razširitev visokega šolstva širi socialno ekonomske neenakosti, ki, vsaj kratkoročno, ugajajo privilegiranim. Bahat primer v razvijajočem se svetu je Pakistan, kjer bo razširitev višjega šolstva verjetno še poglobila socialne in ekonomske prepade na  izjemno nov način, saj so elitni univerzitetni stolpi zgrajeni na zelo majavih in neravnih tleh.1


Medtem ko je največji delež sedanjega prebivalstva države mladina, ima država drugo največje število nešolanih otrok na svetu. Stopnja pismenosti je pri 58% zelo nizka. Raziskave so že večkrat pokazale, da se učenci v šolah naučijo malo ter da je izobraževanje neenako in odvisno od socialno ekonomskega položaja otrok.

Razlike glede na ravni šoloobvznosti, usvojenega znanja ter učenja presegajo socialno ekonomski položaj in se poslabšajo, ko primerjamo dekleta in fante, podeželske in mestne skupine, bogate in revne, kot tudi skupine iz različnih družbenih okolij in geografskih regij.

Ne da bi popravila ta šibek in globoko nepravičen izobraževalni sistem, vlada načrtuje dodati trenutnim 177 visokošolskim zavodom po univerzitetni kampus v vsakega od 149 okrožij in poslati na tisoče študentov po doktorat v ZDA in v druge razvite države pod okriljem ideje, kot ji pravijo, “hodnik znanja”.

Vse to v upanju, da bodo vse te univerze in njihove fakultete zagotovile Pakistanu gladek prehod v ekonomijo znanja.

Vloga univerz v pogojevanju neenakosti

Slabo osnovno šolstvo je le majhen del pakistanske socialne nerazvitosti. Skupek drugih vprašanj je prav tako pomemben, če ne še bolj, vključno s pomakljivim dostopom do zdravstvenega varstva, vztrajno revščino ter spolno in ekonomsko neenakostjo. Pakistan je ena od redkih držav, ki vloži v izobraževanje le polovico minimalno zahtevanih 4% bruto domačega proizvoda, kot to določa UNESCO.

Izobraževalni proračun je še naprej močno nagnjen v smeri visokega šolstva na nacionalni kot tudi na deželni ravni. Socialno ekonomsko ozadje določa izobraževalne uspehe, kar posledično vpliva ne samo na ekonomske in poklicne rezultate, temveč tudi na vlogo visokega šolstva pri ohranjanju neenakosti. Univerze so tako same vpletene v pogojevanje neenakosti — zato morajo poravnati nadomestilo za te krivične težnje.

Da bi prispevali k bolj pravični in pošteni družbi, univerze morajo preseči raven poučevanja in usposabljanja ter aktivno sodelovati v javnem odločanju. To od njih zahteva tudi proaktivno krepitev njihovih zmogljivosti za izgrajevanje teoretičnega in praktičnega znanja.

Na primer, obstoječe stanje osnovnega izobraževanja je v hudi stiski, saj potrebuje poglobljeno preiskavo, obveščeno politiko, inovativne tehnologije in učinkovite in vključujoče prakse. Jasno je, da morajo univerze odigrati pomembno vlogo, če visokošolsko izobraževanje služi večjemu moralnemu namenu v Pakistanu.

Če se pakistanski znanstveniki ne soočijo s temi izzivi, bodo njihove univerze še naprej prejemale slabo izšolane dijake in bodo še vedno obdane z državljani, delavci in podjetniki, ki ne morejo delovati z idejami, znanjem in tehnologijo, ki jih univerze proizvajajo.

Politična volja socialno ekonomsko prikrajšanih državljanov ima lahko resne posledice za manjšino akademskih elit. Omejevanje vloge univerz na področje izobraževanja in usposabljanja, poudarjanja in oblikovanja identitete ali celo povečanja obsega akademskega znanja, ni dovolj, da se ustvari vrsto pravične in na znanju zasnovane družbe, h kateri bi univerze prispevale.

Morda je najbolj pomemben korak za univerze premislek o lastni viziji in poslanstvu, ki v večini primerov ne daje resnega poudarka na to, kako bi lahko prispevali k javni politiki, ki bi temeljila na podlagi dokazov.

Še več: v politični ekonomiji političnega odločanja, in glede na birokratski in političen boj za moč in vire, se moramo zavedati, da so odločevalni procesi zapleteni in predstavljajo področja tekmovalnih interesov.

Univerze se manj verjetno prosi za njihov prispevek, dokler univerze same ne ustvarijo (proti-) spodbud oblikovalcem politike za (ne-) iskanje njihovega prispevka. To bi lahko vodilo, skupaj s širšo javnostjo, k ustvarjanju verodostojnega glasu za alternativno izbiro pravične politike.

Ponovno zavzemanje prostora za javno razpravo

Ideološki kontekst in diktatorska zgodovina Pakistana sta imeli resne posledice za razvoj družbenih znanosti ter umetnosti in humanističnih disciplin, ki so najbolj bistvene stroke za vključevanje  javne politike. Ko se država odpravi na demokratično pot, morajo univerze ponovno zavzeti nazaj prostor za kritično preiskavo, samostojno misel in svobodo izražanja ter tako najti izhod iz kulture birokratskega nadzora.

Ideje, ki nastajajo na univerzah, ne bi smele biti predmet državnega nadzora – ravno obratno: državna oblast in interesi, ki jih ta podpira, bi morali biti predmet akademskega preiskavanja. Da bi pomembno prispevale k socialni pravičnosti, morajo univerze v prvi vrsti najprej zavzeti svoje lastne intelektualne svoboščine.

To ne pomeni, da se univerze ne srečujejo s praktičnimi ovirami v političnih postopkih v Pakistanu. Univerze so velike, zapletene birokracije, ki vključujejo dolge postopke za vsakodnevno delovanje, medtem ko so potrebe po oblikovanju politike, ki temelji na dokazih, nujne in pogosto zahtevajo visoko stopnjo prožnosti. Ravno zato obstaja potreba po decentraliziranem odločanju znotraj univerz, tako da lahko akademiki izkoristijo priložnosti, ko se te pojavijo.

Prav tako je potrebno aktivno prizadevanje in iskanje možnosti financiranja, ki vključujejo lobiranje, mreženje in sodelovanje na narodni in mednarodni ravni.

Oblikovanje politike zahteva interdisciplinarne pristope k težavam, medtem ko so univerze v Pakistanu organizirane v ozko opredeljenih mejah med strokami. Pomembno je spodbujanje interdisciplinarnih sodelovanj znotraj in med univerzami, zaradi razumevanja kompleksnosti problemov politike ter zaradi možnosti iskanja inovativnih odgovorov in tehnoloških rešitvev.

Univerze v javnem sektorju se lahko naučijo veliko od neodvisnih možganskih trustov in vse večjega števila raziskovalnih centrov, zasnovanih s strani univerz v zasebnem sektorju, ki delujejo z istim namenom [kot javne univerze]. Takšni raziskovalni centri lahko služijo kot platforme za sodelovanje z zainteresiranimi stranmi, kar vključuje oblikovalce politike, množične medije in tiste, ki naročajo raziskave. To lahko vodi v spodbujanje živahne debatne kulture za obveščanje javnih odločitev.

Če se univerze ne dvignejo nad svojo politehnično vlogo poučevanja in usposabljanja ter če se ne preusmerijo h krepitvi lastnih zmogljivosti za proizvodnjo akademskega in uporabnega znanja z obveščanjem javne politike, ki spodbujajo socialno pravičnost v najširšem pomenu, bodo na koncu zgolj prispevale k socialni in ekonomski neenakosti s svojim odvzemanjem omejenih javnih sredstev osnovnemu izobraževanju.

  1. Ta članek je avtor prvotno objavil v University World News, dne 16. decembra 2016 v izdaji št: 441. Tukaj povzeto z dovoljenjem avtorja.

Share your thoughts